barbatь, -a
m., nom. propr.
etiam:
Br i Ps
Par(kal)
HR
EN
GR
LA
Barbatus
a) episcopus beneventanus, confessor, 19. Febr.: barbata b(i)s(kupa) is(povêdnika) kalBrN2 268v Lab 169v KalPsPar 1v;
b) princeps quidam de quo Passio s. Ursulae refert: presl(a)vni prazd’nikь b(la)ž(e)nie d(ê)vi ur’suli z družinoju ·aı̃· (=11) tisuĉi čislomь eže v koloni iz’beni sutь ot kneza barbata BrN₂ 494b Vat₁₉ 362a; i poslasta za nimi k barbatu da pogubet’ e … pride barbat’ s voini mnozimi BrN₂ 494d.
- Exh.
Cf.