veruga

1. veriga, lanac, okov; chain; — ἄλυσις; catena, ferrum: imuĉ’ ključь bez’dni i verugu veliju v rucê svoei BrN₂ 141d Bar 227b veruge Vat₅ 133c ἄλυσιν μεγάλην catenam magnam Ap 20,1 ⟧ uže VO 280a; petre b(la)ž(e)ni p(o)v(e)l(ê)vajuĉu verugь sêti h(rьst)u slomi BrVat₆ 142cd; vidih’ četire anĵ(e)le ki imihu v rukah’ svojih’ veruge želêzne razažgane moĉ’no COxf 5d; vidê s(ve)tihь b(la)ž(en)ihь v’ rvani ovoga b’ena verugami želêz’nimi ogannimi BrN₂ 360b; p(o)v(e)lêstaeju verugami svezati BrN₂ 425d ferro vinctos ⟧ gvozdiemь Bar 345b; povedoše nь putь … verugami svezana BrN₂ 426a ferro vinctos; ognenimi verugami uvezanь CIvan 166v catenis igneis; žena et(e)ra … vêrugami g’vozdenimi po ruku i po nogu z’vezana CIvan 171v catenis vincta; nagь verugami svezanь BrN₂ 464a catenis obligatus; – cf. okova, uže, uza, gvozdie.

2. zasun; bolt; — μοχλός; vectis; – forsan commutatum cum verêx: eg’da s’krušiše se vrata mêdena i verugi želêz’nie PsFr 7d μοχλοὺς σιδηροῦς CommPs 9,7; vrata midena str’ i veruge železne slomiše se CGrš 7v μοχλοὺς σιδηροῦς cf. Ps 106,16; sim. Grš 8r, 146v.