blagoč'tьcь, -a
m.
etiam:
Br
Vat5
HR
pobožnik, bogoštovatelj
EN
pious, religious person
GR
εὐσεβής
LA
cultor Dei
erêi iže t’gda blagočtaci bêhu priêtь ogan ot oltara BrVat₅ 226c οἱ τότε εὐσεβεῖς cultores Dei 2Mach 1,19 ⟧ b(o)gočtaci N₂ 245a služiteli VO 422c b(o)žii dêlateli Pm 176a Bar 283d.
- Exh.
Cf.
bogoč’tьcь, služitelь, dêlatelь božii sub dêlatelь